Švedski laponski pes je starodavna pasma, ki so ga na severu arktičnega pasu razvili Laponci, ki so bili prvi pastirji čred severnih jelenov. Je ena najstarejših pasem psov.

V času, ko so bili psi še divje živali in so severni jeleni tekali naokrog v velikih čredah, so imeli ljudje velike probleme s čuvanjem severnih jelenov in so morali delati noč in dan, da so jih obdržali skupaj. Skoraj istočasno so psi zelo težko našli hrano za preživetje, zato so poiskali Laponce in tako se je začelo dolgo in zvesto prijateljstvo. Lapphundi so svojim novim gospodarjem dokazali, da lahko sami tako učinkovito zganjajo črede severnih jelenov skupaj, da noben severni jelen ni zbežal stran in se izgubil, kar je Laponcem zelo olajšalo delo.

Lapphundi so sledili Laponcem, inuitskemu ljudstvu, ko so se preselili v Severno Skandinavijo, v obdobju Neolitika pred približno 9,000 leti iz Sibirije.

Laponci so bili prvi pastirji severnih jelenov. Živeli so v taborih blizu Ladoškega jezera skupaj z laponskimi psi tipa Canis familiaris palustris (špici), ki so bili v Evropi v tistem času zelo razširjeni. Izkopanine kažejo, da so bili špici v Skandinaviji ena izmed prvih udomačenih pasem psov. Predvideva se, da špici izvirajo iz severne Rusije, od koder so se razširili v druge evropske države tako kot na primer v Nemčijo, kjer so postali predniki volčjih špicev.

V starih časih so Laponci običajno potrebovali dva različna tipa psov, ki sta lahko delala zanje - zimskega in poletnega psa. Poletni pes je bil odličen tekač in sledar, ki je brez težav preiskal območje in našel izgubljene jelene in jih zgnal v čredo. Zimski pes pa je bil bolj vzdržljiv. Imel je močne noge in gostejšo dlako, zato da je lahko pomikal črede severnih jelenov naprej. Seveda so obsatjali tudi psi, ki so bili enako dobri poleti in pozimi. Skozi leta se je laponski pes reazvil v zelo prijetnega, zvestega in lahko učljivega prijatelja, ki se dobro počuti kot družinski pes.

Izkopanine ruskega zoologa Antuschinga v zgodnjem Neolitiku leta 1882, ki je odkril naselbine Laponcev in okostja psov blizu Ladoškega jezera, kažejo, da sta obstojali dve različni pasmi psov v blatnem močvirju okoli Ladoškega jezera. Ti pasmi sta bili poletni pes (Canis Familiaris Palustris) in zimski pes (Canis Familiaris Inostranzewi). Antuschin je opisal zimskega psa in odkril, da je kasneje postal družinski pes. Spodaj so navedena nekatera mnenja o laponskih psih od različnih avtorjev: Šved Carl v. Linne (1707-1778) in Francoz Georges Louis Lecrerc (1707-1788) sta bila prva pisca, ki sta opisala laponskega psa. Avtorja Writers P. Walther in D. Reichenbach sta laponskega psa opisala kot avtohtono pasmo zelo drugačno od ostalih nordijskih pasem.

Strebel pa je laponskega psa opisal kor različico Švedskega losovca in ob tem spregledal dejstvo, da je losovec (elkhound) odličen lovski pes, medtem ko je laponski pes ovčarski pes. Kot bistveno razliko med obema pasmama je omenil barvo (črna z belimi oznakami), različno obliko uhljev (prepognjena uhlja laponskega psa, pokončna uhlja losovca) in drugačno razmerje med višino in dolžino telesa. Zaradi bolj okotenih nog je laponski pes primeren tudi kot vlečni pes.

Laponski psi so v času Normanov in kasneje z Norvežani verjetno potovali v Anglijo, od kjer so se vrnili v Skandinavijo, zato medsebojnega križanja s škotskimi ovčarji ne moremo izljučiti.

Hauck je mislil, da sta laponski pes in črni norveški losovec sorodni pasmi. Sta podobne velikosti in teže, vendar ima laponski pes daljše telo, bolj kvadratasto glavo, manj izražen stop in močnejši gobec, običajno pokončna uhlja in preko hrbta nošen rep, dolgo in gosto dlako in je lahko črn, črn z belimi oznakami ali črn z rjavimi lisami.

Tudi Byland je opisal laponskega psa kot dolgodlakega psa.

Heuillet je verjetno najboljše opisal laponskega psa: Živahen, zvest, zelo pozoren. Zaobljena lobanja, dobro označen stop, raven precej kratek gobec, v korenu širok. Noge le zmerno okotene in precej strme. Podlanka običajno zelo svetle barve. Značilne so bele oznake na predprsju, glavi, vratu, bela konica repa, bele šapice. Popolnoma beli laponski psi so bili izločeni iz vzreje. Siva barva je napaka in kaže na križanje z elkhoundi. Opis pasme ni zelo jasen in ne razlikuje švedskega in finskega laponskega psa. Na Švedskem so za pasmo uporabljali izraz laponski pes, na Finskem pa laponski ovčarski pes.

PRVOTNA UPORABA IN RAZŠIRJENOST LAPONSKIH PSOV

Glavna naloga laponskih psov je bilo čuvanje in zganjanje čred severnih jelenov. Laponski psi so bili tudi čuvaji domov Laponcev, ki so bili pastirji severnih jelenov; uporabljali pa so jih tudi kot vlečne pse. Poleg tega so laponski psi spremljali Laponce na njihovih dolgih potovanjih poleti in pozimi. Laponci so jih uporabljali tudi pri lovu medvedov, losov, volkov, lisic, zajcev, veveric in ptičev.

Ko so bili Laponci še nomadi so ocenjevali lovske sposobnosti laponskih psov. Ko so laponski psi zagledali plen, so morali začeti lajati nanj. Laponski psi so morali še posebej lajati na veverice (kar počno še danes, ko zagledajo veverico), ker je bil lov veveric v takratnih časih pomemben vir dodatnega zaslužka Laponcev, ki so za lepa krzna veveric zaslužili dober denar.

V začetku so bili laponski psi razširjeni po celi severni Skandinaviji. Ker so posamezna plemena živela precej izolirano - naselbine Laponcev so ležale precej daleč ena od druge - se niso mogli izogniti paritvam v ožjem sorodstvu. Kot posledica paritev v ožjem sorodstvu so se laponski psi različnih plemen Laponcev med seboj razlikovali po velikosti, barvi in kvaliteti dlake.

V zahodnem delu Skandinavije so prevladovali dolgodlaki črni ali rjavi laponski psi, medtem ko so v vzhodnem delu prevladovali večbarvni dolgo in kratkodlaki laponski psi. Kratkodlaki laponski pes je bil bolj prilagojen na vzhodno podnebje kot njegov dolgodlaki bratranec, ker se pozimi v dlaki niso nabirale snežene kepe.

Ker so bile za Laponce delovne sposobnosti laponskih psov pomembnejše od njihovega videza, se niso ustrašili vkrižanja drugih pasem - na primer škotskih ovcarjev, kar je povzročilo, da je prvinska pasma postajala vse bolj degenerirana.

Za Laponce se je življenje dramatično spremenilo v 20. stoletju. Številni Laponci so se ustalili v stalnih domovih; lov veveric ne prinaša več dobrega zaslužka; vlogo zganjanja razpršenih čred severnih jelenov so danes prevzeli helikopterji in motorne sani. Izgube severnih jelenov so danes občutno večje, kot so bile v časih, ko so laponski psi našli mlade živali in zganjali skupaj severne jelene. Severni jeleni so se bali helikopterjev in motornih sani in mnogi so umrli zaradi srčne kapi, iz strahu so mnoge živali padle in si pri tem zlomile vrat in noge. Zato so se nekateri Laponci vrnili k starim in preizkušenim metodam upravljanja severnih jelenov.

Tipična laponska družina je imela običajno več psov. Vendar je bil psom vstop v njihove koče ali šotore prepovedan. Dan in noč so živeli na prostem v vsakem vremenu. Vendar to ne pomeni, da Laponci niso imeli tesnih stikov s svojimi živalmi. Kot pravi star laponski pregovor "Daj prvi grižljaj hrane psu in bolje bo delal zate" so Laponci običajno dali prve grižljaje hrane svojim psom in potem so le-ti zelo trdo delali za svoje gospodarje. Tudi danes dober pes pomeni za laponsko družino dragoceno lastnino, ki je ne bi prodali nikoli in za noben denar.

Dandanes laponski pes postaja vedno bolj popularen spremljevalec in družinski pes izven Laponske zaradi svojih odličnih lastnosti: »Laponski psi so vzdržljivi, robustni, neobčutljivi na vremenske neprilike in zelo skromne živali, ki so navajeni težkega dela, kot je bilo zganjanje velikih čred severnih jelenov. Postajajo zelo popularni kot spremljevalci in družinski psi, a ker so bili prvotno delovni psi potrebujejo določeno vrsto zaposlitve in eno ali dve nalogi, ki jih bodo z veseljem opravljali. Dolga in ostra dlaka švedskih laponskih psov ne zahteva posebne nege; zadostuje redno, tedensko krtačenje.«

VZREJA ČISTOPASEMSKIH LAPONSKIH PSOV

Laponci niso preveč skrbeli za vzrejo čistopasemskih laponskih psov. Pomembneje je bilo, da so psi lahko dane naloge zadovoljivo opravljali. Da bi izboljšali delovne sposobnosti laponskih psov, so Laponci križali laponske pse s škotskimi ovčarji in ostalimi ovčarskimi pasmami. Okoli leta 1940 je bilo na Laponskem zelo težko najti čistopasemske laponske pse. Do zgodnjih 1970-ih let so se kot posledica križanja s škotskimi ovčarji v leglih laponskih psov občasno pojavljali tribarvni mladički, čeprav uradni F.c.I. pasemski standard, ki je bil sprejet leta 1944, dovoljuje le črno in rjavo barvo.

Resnim vzrediteljem na Laponskem in zunaj Laponske se moramo zahvaliti, da so laponskega psa ohranili kot čistopasemskega psa. Ti vzreditelji so vzrejali prvinske laponske pse dolga stoletja. Eden izmed takšnih predanih vzrediteljev originalnih laponskih psov je bil C.O.Bergmann iz Santraeska. Njegovi laponski psi so bili črni, močni in z dobrimi značaji. Številni laponski psi so bili izvoženi in uvoženi nazaj iz Anglije. V teh "angleških" leglih so se občasno rodili beli mladicki, zaradi česar domnevamo, da so Angleži laponske pse križali s samojedi. Za Laponce je bil bel laponski pes brez vrednosti, ker so ga težko videli v belem zimskem snegu.

V 1930-ih letih je bilo letno registriranih okoli 40 laponskih psov, toda vzreja se je strahovito zmanjševala. Laponci in nekateri resni vzreditelji iz južne Švedske so pasmo rešili pred popolnim izumrtjem.

Vzreja vzreditelja J. Thomsen-a je temeljila na psu »Roy aus Foserum« in psici »Ulla aus Hedemora«. Mary Stephens iz Torna v Smalandu je registrirala psarno »av Torno«.

Rillo Av Torno

Njeno vzrejo je podpiral baron Carl Leuhausen, tedanji generalni sekretar Švedske kinološke zveze. Skupaj sta potovala po Laponski in iskala tipične, čistopasemske laponske pse. Mary je svojo vzrejo začela s psico po imenu Tjappa iz psarne gospoda Thomsona in s psom po imenu Musti. Po dolgotrajnem iskanju na Laponskem sta ona in baron Leuhausen našla še 43 čistopasemskih in tipičnih laponskih psov, ki so odgovarjali uradno veljavnemu pasemskemu standardu za laponske pse. Tako je bila vzrejna baza precej široka in je pomenila začetek uspešne vzreje laponskih psov. V večini rodovnikov današnjih laponskih psov med predniki najdemo pse iz psarne gospe Mary Stephens »av Torno«. Eden izmed njenih psov »Sacko av Torno« je bil prednik številnih razstavno uspešnih psov.

Pasemski standard je bil revidiran leta 1952, v letu 1963 pa je bil ustanovljen pasemski klub za laponske pse »Lapphundsringen«, ki se danes imenuje »Svenska Lapphundklubben«. Z ustanovitvijo posebnega pasemskega kluba za laponske pse je vzreja prosperirala. V 1960-ih letih je bilo letno registriranih 50 do 60 mladičev, vrhunec pa je bil deležen leta 1980, ko je bilo kar 342 mladičev vpisanih v rodovno knjigo. V kasnejših letih se je število mladičev ponovno začelo zniževati, drugi vrhunec je bil dosežen leta 1992, ko je bilo v rodovno knjigo vpisanih 209 mladičev. Po tem letu je število mladičev precej stabilno - približno 130 do 150 mladičkov laponskih psov je vsako leto vpisanih v rodovno knjigo na Švedskem, kar pomeni, da ima laponski pes trden krog prijateljev. Lahko jih vidimo na vsaki pasji razstavi na Švedskem.

Izven Švedske je največ švedskih laponskih psov na Norveškem, kjer lahko najdemo nekaj odličnih vzrediteljev. Laponske pse vzrejajo tudi na Finskem, Danskem in v Veliki Britaniji. V drugih evropskih državah pa lahko lapphunde najdemo v Nemciji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Avstriji, Švici in Sloveniji.

Izven Skandinavije je lapphund še vedno zelo redek, vendar v zadnjih letih postaja bolj popularen predvsem zaradi svoje prijazne osebnosti, dobrega značaja in lepega izgleda.